Nekoč
Sočo so častili že v davni preteklosti. Ime njenega božanstva je bilo Esontij. Aesontius. Najdbe, največ jih je iz bronaste dobe, dokazujejo, da je bilo čaščenje in darovanje vodnim božanstvom za ljudstva, živeča ob rekah, tudi ob Soči, zelo pomembno. Najstarejši zapis imena reke, latinsko Sontius ali Isontius, izvira iz 6. stoletja.
Na pot
Soča ima od vseh naših voda najkrajšo pot do morja, in ta je dolga 138* kilometrov.
Vode zbira v osrčju Triglavskega narodnega parka, v hribih nad Zadnjo Trento, preden se na površju, dobrih 1300 metrov nad morjem, na planini Zapotok, ne zablešči prvi povirni krak, Potok (Creek),ki najprej pogumno steče skozi krajša korita ter vzdolž slapišč, potem pa ponikne v Suhi potok (Dry Creek). Veliko bolj znan in obiskan je »uradni« izvir, ki privre iz jame, brezna, na 1000 metrih nadmorske višine, in se že takoj zatem v brzicah in slapičih požene proti dolini, kjer se kmalu združi z vodami Potoka, in začne se pot, na kateri bi bilo zanimivo biti zraven, kot kaka muha na stropu sobe, v kateri se dogajajo interesantne stvari.
Hči planin
Poleg edinstvene barve je za Sočo značilno tudi veliko nihanje količine vode, ki v času taljenja snega ter ob močnem deževju precej naraste. Od kod barva, je pogosto in pričakovano vprašanje, enostavno in enoznačno pojasnilo pa težko dobiti. Je posledica več dejavnikov, izmed katerih pri nobeni razlagi ne izostaneta v vodi raztopljeni apnenec in odboj svetlobe. Smaragdna, turkizna, zelenomodra, … je tudi magnet in zaščitni znak, ki v kraje ob reki prinaša vedno več domačih in tujih turistov, ki z iskanjem različnih doživetij s seboj nosijo tudi različne izzive.
Velik strmec, vzrok njenega živahnega temperamenta, in velike količine proda, peska in mivke, ki potujejo z njo, so ji omogočili, da je v skalne ovire vrezala slikovita korita. Najlažje jih je občudovati v vasi Soča, na meji Triglavskega narodnega parka pri Kršovcu, pod Napoleonovim mostom pri Kobaridu ter pod kanalskim mostom, s katerega v avgustu že vrsto let organizirajo skoke.
Čudovito bogastvo doline Soče
Hitro tekoča in peneča se reka je hkrati tudi mrzla in bogata s kisikom. Prvo dvoje cenijo tisti z vesli, slednje pa ribe. Kraljica zgornjega in srednjega toka Soče ter nekaterih njenih pritokov je endemična soška postrv (Salmo (trutta) marmoratus), ki lahko preraste meter in takšna tehta dvajset kilogramov. Tako njej, kot jadranskemu lipanu (Thymallus aeliani), še eni izmed avtohtonih vrst, pa je v preteklosti zaradi posledic vojn, izgube habitatov in vnosa invazivnih tujerodnih potočne postrvi (Salmo trutta fario) in ameriške postrvi (Oncorhynchus mykiss)ter donavskega lipana (Thymallus thymallus) že trda predlaA strokovnjaki so z vlaganjem v ribogojnicah vzgojenih, genetsko čistih avtohtonih rib vrstno sliko porečja Soče uspeli obrniti domačim v prid, kar v privablja ljubitelje muharjenja v dolino Soče od blizu in daleč.
O ribolovu na Tolminskem v začetku 14. stoletja je pisal že zgodovinar Simon Rutar, še starejši pa so bronasti trnki, odkriti v železnodobnih svetolucijskih grobiščih, in zanimivo, z Mosta na Soči je bil tudi Marjan Fratnik, avtor F-fly, suhe muhe, ki je med ribiči pojem, kot Katarakt med kajakaši.
Svet ob reki je tudi ornitološko bogat. Pristransko omenjam le »potapljača« povodnega kosa(Cinclus cinclus),bleščeča lepotca vodomca (Alcedo atthis) in čebelarja(Merops apiaster) ter eksotične plamence (Phoenicopterus roseus) ki beli, sivi ali ognjeni, odvisno od prehrane, postopajo po brakičnih mokriščih ob izlivu pri Tržiču. Pozornemu opazovalcu v pesku in mivki na obrežju ter v obrečnih gozdovih sledi izdajo še večje živalske prijatelje Soče. Ti k reki pridejo pit, lovit ali samo stikat. Najpogosteje sta to jelenjad (Cervus elaphus) in srnjad (Capreolus capreolus)neredko pa še gams, (Rupicapra rupicapra)divji prašič (Sus scrofa), lisica (Vulpes vulpes)in vidra (Lutra lutra).Zanimivo je tudi rastlinstvo, še posebej na širokih prodiščih, saj na svoj način sporočajo, do kam vse je po reki gor čutiti vpliv morja adrijanskega.
Energija reke
Naravni tok Soče se konča pri akumulacijskem jezeru pri Mostu na Soči, kjer svoje doda, tako kot od večjih voda poprej že Koritnica, Boka, Učja in Tolminka, zdaj še Idrijca. Od izvira do sem, Sočo in njene pritoke od leta 1976 z namenom ohranitve bioloških lastnosti voda in naravnega okolja, varuje poseben zakon. Od tod dalje se do izliva zvrsti sedem hidroenergetskih jezov, prvi je bil 1905. zgrajen zagrajski (Sagrado), ter, na slovenski strani, pet velikih in, skupaj s pritoki, dvaindvajset malih hidroelektrarn.
V zameno za energijo, Soča teče spremenjena. Sistem Soških elektrarn je na ravni države proizvede 12,5 odstotkov. Prekinjene proste poti je narava rešila po svoje - med drugim je iz teh voda izginila jegulja (Anguilla) ena najskrivnostnejših ribjih vrst.
Reka Soča, Isonzo
Potem, ko se med Sveto Goro in Sabotinom pod največjim kamnitim lokom na svetu Soča pri Solkanu izvije še zadnji ožini, kmalu prečka državno mejo, in pred njo se odpre rodovitna ravnina, ki jo napaja in zaliva tudi njena voda. Na poti čez furlansko nižino se ji vsaka s svoje strani pridružita najprej Vipava (Vipacco) in pri Turjaku (Turriaco) še največja beneška reka, Ter (Torre).
Nekdaj se je Isonzo, kakor se na dobri zadnji tretjini poti imenuje, v Tržaški zaliv izlivala v široko razprtih rokavih delte, od česar so danes ostali strumni, pravilni kanali. Glavni Jadransko morje doseže pri Zdobju (Sdobba), na območju Deželnega naravnega rezervata Izliv Soče (Riserva Naturale Foce dell'Isonzo), raju za ptice, kjer so zabeležili že preko 300 različnih pernatih vrst.
Iglavce in bukev na izviru v Trenti tod zamenjuje šelesteče trstičje, rezek in svež gorski zrak, gost obmorski. Pogled je tu širši, nezgrešljivi so rdeče-bel dimnik v Tržiču (Monfalcone), ribiški čolni v kanalih in tovorne ladje na horizontu. Ni apnenčastih sten in zelenja Alp, jih je pa, bele gore, niz njih!, v jasnem vremenu jasno videti na severnem obzorju, in s takšnim pogledom lahko obsediš na obali, hočeš-nočeš obdan s pesmijo živalskih zborov.
Da bi bila še dolgo krasná, predvsem pa pa brdká v prirodni lepoti. Soča.
Marjeta Albinini, Tolmin
Komentarji:
*Podatki o dolžini reke Soče so različni in se gibljejo od 137 do 139 kilometrov.
** Simon Gregorčič, Soči
Več:
Povž M., Jesenšek D., Berrebi P., Crivelli A. J. Soška postrv, Salmo trutta marmoratus, Cuvier 1817, v porečju Soče v Sloveniji. Tour du Valat: 1996
Rozman R. Soča od izvira do morja: veslaški vodnik. Kamna Gorica: Leeway Collective, 2024
Skoberne P. Sto naravnih znamenitosti Slovenije. Ljubljana: Prešernova družba, 1989
Tolminski muzej. Naplavine obsoške zgodovine: vodnik po stalni razstavi Tolminskega muzeja. Tolmin: Tolminski muzej. 2011
www.seng.si