The Soča River- Slovenia’s Emerald Jewel and the Beating Heart of the Soča Valley

Na pot

Soča ima od vseh naših voda najkrajšo pot do morja, in ta je dolga 138* kilometrov.

Vode zbira v osrčju Triglavskega narodnega parka, v hribih nad Zadnjo Trento, preden se na površju, dobrih 1300 metrov nad morjem, na planini Zapotok, ne zablešči prvi povirni krak, Potok (Creek),ki najprej pogumno steče skozi krajša korita ter vzdolž slapišč, potem pa ponikne v Suhi potok (Dry Creek). Veliko bolj znan in obiskan je »uradni« izvir, ki privre iz jame, brezna, na 1000 metrih nadmorske višine, in se že takoj zatem v brzicah in slapičih požene proti dolini, kjer se kmalu združi z vodami Potoka, in začne se pot, na kateri bi bilo zanimivo biti zraven, kot kaka muha na stropu sobe, v kateri se dogajajo interesantne stvari.

Hči planin

Poleg edinstvene barve je za Sočo značilno tudi veliko nihanje količine vode, ki v času taljenja snega ter ob močnem deževju precej naraste. Od kod barva, je pogosto in pričakovano vprašanje, enostavno in enoznačno pojasnilo pa težko dobiti. Je posledica več dejavnikov, izmed katerih pri nobeni razlagi ne izostaneta v vodi raztopljeni apnenec in odboj svetlobe. Smaragdna, turkizna, zelenomodra, … je tudi magnet in zaščitni znak, ki v kraje ob reki prinaša vedno več domačih in tujih turistov, ki z iskanjem različnih doživetij s seboj nosijo tudi različne izzive.

Velik strmec, vzrok njenega živahnega temperamenta, in velike količine proda, peska in mivke, ki potujejo z njo, so ji omogočili, da je v skalne ovire vrezala slikovita korita. Najlažje jih je občudovati v vasi Soča, na meji Triglavskega narodnega parka pri Kršovcu, pod Napoleonovim mostom pri Kobaridu ter pod kanalskim mostom, s katerega v avgustu že vrsto let organizirajo skoke.

Čudovito bogastvo doline Soče

The fast-flowing and frothy river is both cold and rich in oxygen. The former two are valued by those with paddles, the latter by fish. The queen of the upper and middle current of the Soča and some of its tributaries, is the endemic marble trout (Salmo (trutta) marmoratus), which can grow over a metre and as such weigh (over) twenty kilograms. Both, the marble trout and the Adriatic grayling (Thymallus aeliani), another autochthon species, have faced hard times due to war impacts, habitat loss, and the introduction of the invasive foreign species such as the brown (Salmo trutta fario) and the rainbow trout (Oncorhynchus mykiss), as well as the Danube type of the European grayling (Thymallus thymallus). However, experts successfully restored the autochthon fish population by introducing into the rivers the genetically pure fish, raised in hatcheries, and altogether is well appreciated by fly-fishermen who come to the Soča Valley from near and afar. 

O ribolovu na Tolminskem v začetku 14. stoletja je pisal že zgodovinar Simon Rutar, še starejši pa so bronasti trnki, odkriti v železnodobnih svetolucijskih grobiščih, in zanimivo, z Mosta na Soči je bil tudi Marjan Fratnik, avtor F-fly, suhe muhe, ki je med ribiči pojem, kot Katarakt med kajakaši.

The world along the river is also rich in birdlife. To name just a few: the “diver” white-throated dipper (Cinclus cinclus), the dazzling pair, the Common kingfisher (Alcedo atthis) and the European bee-eater (Merops apiaster), and the exotic Greater flamingo (Phoenicopterus roseus) — which white, grey, or fiery red, depending on their diet — stride through the brackish wetlands at the river’s mouth near Tržič (Monfalcone). Attentive observers may also recognise the presence of larger animal friends of the river, leaving their tracks in the sand near the water, or in the moist ground of riparian forests. They come there to drink, hunt, or simply explore. Most often they are red (Cervus elaphus) and roe deer (Capreolus capreolus), but it’s not unusual to spot a chamois (Rupicapra rupicapra), wild boar (Sus scrofa), fox (Vulpes vulpes), or an otter (Lutra lutra). The flora is equally fascinating, especially the one growing on wide gravel bars, which in its own way “tells” how far upstream the Adriatic Sea “reaches”.

Energija reke

Naravni tok Soče se konča pri akumulacijskem jezeru pri Mostu na Soči, kjer svoje doda, tako kot od večjih voda poprej že Koritnica, Boka, Učja in Tolminka, zdaj še Idrijca. Od izvira do sem, Sočo in njene pritoke od leta 1976 z namenom ohranitve bioloških lastnosti voda in naravnega okolja, varuje poseben zakon. Od tod dalje se do izliva zvrsti sedem hidroenergetskih jezov, prvi je bil 1905. zgrajen zagrajski (Sagrado), ter, na slovenski strani, pet velikih in, skupaj s pritoki, dvaindvajset malih hidroelektrarn.

In exchange for energy, the Soča flows altered. The system of the company Soške elektrarne produces 12.5% renewable energy in Slovenia. But Nature, it handles the situations its way. With river free flow being disrupted, one of the most mysterious fish species, the eel (Anguilla) has disappeared from these waters.